Ta spletna stran uporablja piškotke, zato da vam lahko zagotovimo najboljšo uporabniško izkušnjo. Podatki o piškotkih so shranjeni v vašem brskalniku in opravljajo funkcije, kot so prepoznavanje, ko se vrnete na našo spletno stran in nam pomagate razumeti, katere dele spletnega mesta najdete najbolj zanimive in uporabne.
Telo-vadne zgodbe
Petkovo jutro, 3 in pol-urna telo-vadba in pečena slivova marmelada
Petkova jutra. Prav posebna so. Ker so pred vikendom, ki obeta prosti čas in ker je petek v bistvu že sam po sebi mali svétek.
Dobro je med petek in ponedeljek umestiti prosti čas z nekaj telo- vadbe, vsaj tako pravijo, če je tá izbrana za dušo in telo, odlično, sedi pet.
Če je tá (telo-vadba namreč) 2- urni telovadni dril, ker čez teden ni bilo časa, švic ožmikanje, ker je bilo med tednom preveč sedenja, špeh je pa ja potrebno stopiti in skuriti ali fudanje čez pol Prekmurja v par urah, ker zmorete, boste, zadali ste si dirkaški vikend cilj, da boste potem teden lažje 12 ur na dan presedeli, vas vedno znova, včasih prijazno, včasih manj prijazno opomnim, da je pravilna, odgovorna in dolgoročna telo-vadba malo, po delčkih, bolj in več za užitek, kot "mantranje" in če si je po vadbi ne želiš še malo več, ti taka oblika telo- vadbe nikoli ne bo prišla pod kožo, v kri, v lušt in gušt. In tudi rezultatov ne bo prinesla, če jih rabite za koga. Ali kaj.
Torej, moja telo-vadna jutra so na petek in svetek, kratki vadbeni sklopi, malo za jutranje raztegniti roke, noge, premigati hrbtenico, vrat, pretegniti prste na nogah in rokah, sprostiti čeljustni sklep... Vmes sem se danes spomnila, da imam dopoldan malenkost časa in da mi je ati nabral vedro sliv, ki so mi jih dečki včeraj že izkoščičili, pacajo se v cukru. 15 minut zakuham, toliko, da se dobro razpustijo, dva, tri obrate s paličnim, da se bo vse skup gostilo hitreje in že romajo v pekač, ventilacija na 170 in evo... pečena slivova marmelada bo .
Se vrnem k telovadbi in grem čez nekaj zasukov, mogoče je moje telo že malenkost pozabilo na začetne raztege, ajdi grem še enkrat čez raztege. Eno in drugo se je pametno naučiti, kako daleč, kako intenzivno, ker verjemite, kar preveč raztezaš, se pač preveč raztegne. In kar ne raztezaš, se skrči.
Joj, cimet, pozabila sem dodati cimet. Ustavim telo-vadbo, grem dodat konkreten zalogaj cimeta, marmeladika že fino diši, dobro jo premešam, od roba proti sredini, od roba proti sredini.
Mogoče mešam malo dlje kot je potrebno, ampak to je pač ena taka posebna prilika, počasno premikanje kuhalnice po marmeladi umirja in pomirja, oko se spočije, vonj napolni nos in ta vonj hočeš zadržati tam nekje in ga znati opisati na brbončicah kot sladkega, čokoladnega, mehkega, topljivega, po toplem in jesenskem, vse to, vse to poslušaš zaobjeti v počasno mešanje.
Zaprem pečico, se vrnem k telo-vadbi. Počutje je dobro, telo še predelava raztege in zasuke, dobrovoljno zadiham, prediham vse kotičke prsnega koša, vonj sliv v zraku, ne pozabim niti na stranski del reber, dihanje na škrge, vedno znova pa seveda posebna pozornost na hrbtni del, ki se mora premikati, preverite, če zaznate, da ga premikate. Če ne, gremo hop, leže in dihaj. 5 minut časa vam vzame, glavo osveži, misli zbistri, odlično, odlično!
Mi paše tako na tleh, bom še kar malo ostala in si mmmm mrmrala. Ne jogijski, slivov.
In tako sem jo pekla 3 ure in pol. Vmes se je naredila poletna sparina, no nekaj je je bilo tudi zaradi pečice, priznam, par kapljic švica je bilo potrebno obrisati od vročine, težine pekača in mešanja.
Kar nekaj sem presedela poleg pečice, ker zadnjo uro se res hitro gosti in jo je potrebno pogosto premešati. Fudala sem, fudala vsakih 15 minut, ko sem vlekla pekača iz pečice, z vsakim mešanjem sta postajala težja, barva intenzivnejša, aroma omamna.
V bistvu... hm... precej podobno mojim začetnim vrsticam. Kako je že tisto nekaj... o kruhu...
Je pa tá petkova telo-vadba prav gotovo bila za dušo in telo. In brbončice.